Menu
Sovraštvo

Sovraštvo

Slovenija vse manj spominja na...

Zoran dela ali župan se predstavi!

Zoran dela ali …

Ljubljana je najlepše mesto na...

Sram naj te bo Židan!

Sram naj te bo …

Kje smo in kam gremo?...

Spomenik izdajalcem? Hvala predsednik!

Spomenik izdaja…

Leto 2017! Kaj je ostalo...

"Ima boga"!

"Ima boga…

Če ne drugega, ti v...

Zločin in slava

Zločin in slava

Če verjamete Bavčarju, da bo...

Pogled nazaj

Pogled nazaj

Najbrž vam ni ostalo skrito,...

SSDS / SN. klapEND

SSDS / SN. klap…

Poletna vročina in še kakšen...

Vreme? Megleno do šahovnice!

Vreme? Megleno …

Od poletja je zaenkrat bolj...

Fantastično nategovanje

Fantastično nat…

Včeraj je bil en poseben...

Prev Next

Spet "doma"


    Spet "doma"

Glej ga hudiča. Ni še ugasnil. Stvari so postavljene na glavo že brez izmišljenih arestantov, ki bi jih prav lahko doletela usoda, da bi jih označil brez pridevnika »izmišljenih«. Jebi ga, so pa pravljični liki za odrasle. V risanki za odrasle vseh sedem palčkov natepava Sneguljčico, pa Walt Disney ni nikogar vlačil po sodiščih. Tip je najbrž razumel zajebancijo, ali pa sploh nikoli ni videl kaj vse je nastalo iz prastare pravljice.

Nekaj let sem presedel, preležal in preživel v slovenskih zaporih. Brez heca si lahko živo predstavljam, kako bi se tukaj omenjene face v resnici znašle na Povšetovi. To jebeno Povšetovo tolikokrat omenjam in jo dajem za primerjavo, ker sem slabe štiri leta zagonil za njenimi zidovi. Ko so me leta 2015 sredi poletja aretirali in odvlekli na prestajanje kazni zaradi pisanja bloga, so me odvlekli naravnost na Povšetovo. Nedelja, ura krepko čez 22, ko je »kibla« naše vrle Policije dostavila spletno grožnjo slovenskim ponarodelim pravljicam in lažem. Naravnost na Povšetovo. Na veselje vseh paznikov in ostalih, ki sem jih spljuval v tem blogu. Ko je paznik Čatak za mano zaklenil sobo brez oken, da počakam na osebni pregled, sem kljub prepovedi prižgal cigaret. Svinjske stene popisane z grafiti, ki sem jih znal na pamet. Pizda, dobrodošel »doma«, sem si rekel naglas. Od jeze sem zabrisal stol v steno, kar je najbrž pospešilo postopek. Po nekaj dneh so ugotovili, da po napisanem ne morem biti zaprt na Povšetovi. V izogib konfliktnim situacijam med obsojenim Kunstljem na eni strani in pazniki, pedagoško službo, ambulanto in ostalimi zaposlenimi na drugi, se obsojenec premesti v zapor v Solkanu pri Novi Gorici, je pisalo v odločbi. In sem šel na pot, vklenjen kot množični morilec.

Tole zgoraj ni fikcija, niti nisem srečal nobenega Dejana Milića v zaporu. Da ne težim s svinjarijo, ko te zaprejo, ker svoboda govora in izražanja zate ne velja, back to story. #fikcija

Milić je vstal in brez besed izginil v sobnem wc-ju. Sedel je na školjki in na foliji kadil heroin. Po eni strani je bil zadovoljen, da so Gorenaka tako hitro vrnili iz Trsta. Tako dresiranega in poslušnega hlapca je stežka pogrešal. Mahnič in Pojbič pa skupaj nimata IQ 50 in sta težko vodljiva. Sploh Pojbič, ker je od tistih 50, njegovih mogoče 5. Smrkavega Mahniča pa pokonci drži duh fašizma in misel na vodjo, ko je vodil pivniški puč in kasneje v zaporu napisal knjigo Moj boj za kraljestvo norcev. Dolfi in nekaj desetletij kasneje Janez, oba sta »sedela« v podobnem letovišču odprtega tipa. In oba je oplazil pisateljski duh.

domaH1

Milić je zmečkal ožgano folijo in jo vrgel v stranišče. Potegnil je vodo, si umil zobe in razmišljal. Trije so, pa se mi pustijo? Trojica še tako kilavih tipov, bi pa ja morala obvladati eno budalo v majhnem prostoru, kot je soba na Povšetovi. Milić je pomislil; »Naj si obetam upor ali celo kaj hujšega«? Brez besed se je vrnil iz kopalnice in Gorenaka pobaral, kako je bilo na begu in podobna jajca. Gorenak je razlagal, Pojbič je kuhal kave, Mahnič pa praznil pepelnik. Milić je zadet poslušal, se hihital in skozi dimno zaveso opazoval trojico. Nimajo jajc, pičke domobranske, si je mislil. Vseeno jih moram držati v šahu in nadzirati kaj počnejo in govorijo. Da jim ne zrastejo krila.

Prišel je čas kosila. Preden je paznik odprl vrata, je Milić brez razloga mahnil Pojbiča in mu v roko potisnil listek. Seznam za kantino, mu je dejal. Ne vračaj se v sobo brez svih artikla, je zarenčal Milić. Bil je dan za kantino in Milić je računal, da bo ostala dvojica priskočila sotrpinu na pomoč, če mu bo zmanjkalo za spisek Milićevih želja. Dve šteki čikov, 6 x kava, dve telefonski kartici po 300 impulzov, velika Nutella……., čefur je zmešan, je zaključil Pojbič in pomignil Gorenaku naj pogleda listek. Gorenak je zavil z očmi in Pojbiču pomolil bankovec za 20 evrov. S tem ti lahko pomagam, več nimam. Upam, da Milić kmalu odpre »bordel«, bomo vsaj kaj zaslužili, je še dodal. Pojbič ni mogel verjeti svojim ušesom. Mahnič pa. Mali domobranec je imel svoje načrte. Upor v sobi, celo umor Milića mu je šel po glavi. klapEND

PrisonTime

Se nadaljuje

pomoč1       

Pustite komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.

nazaj na vrh

Sledite nam

E novice