Menu
Sovraštvo

Sovraštvo

Slovenija vse manj spominja na...

Zoran dela ali župan se predstavi!

Zoran dela ali …

Ljubljana je najlepše mesto na...

Sram naj te bo Židan!

Sram naj te bo …

Kje smo in kam gremo?...

Spomenik izdajalcem? Hvala predsednik!

Spomenik izdaja…

Leto 2017! Kaj je ostalo...

"Ima boga"!

"Ima boga…

Če ne drugega, ti v...

Zločin in slava

Zločin in slava

Če verjamete Bavčarju, da bo...

Pogled nazaj

Pogled nazaj

Najbrž vam ni ostalo skrito,...

SSDS / SN. klapEND

SSDS / SN. klap…

Poletna vročina in še kakšen...

Vreme? Megleno do šahovnice!

Vreme? Megleno …

Od poletja je zaenkrat bolj...

Fantastično nategovanje

Fantastično nat…

Včeraj je bil en poseben...

Prev Next

Zgodovino pišejo zmagovalci (special 33. del)


    Zgodovino pišejo zmagovalci (special 33. del)

Umaknil sem se iz prizorišca in si poiskal zavetje pred radovednimi ocmi. Premleval sem v sebi kaj išce odvetnik Hribernik pri Njavru. Glede na to kaj nacrtujem je bolje, da me Hribernik ne opazi. Vseeno pa mi ni dalo miru kaj se tukaj dogaja. Zato sem se odlocil, da pocakam. Ni minilo dvajset minut, ko se je odvetnik Hribernik prikazal na dvorišcu in se odpeljal. Nekaj minut za njim se je odpeljal še Njavro. Nacrt, ki sem ga imel v glavi se je zamajal.Tisto popoldne sem izvedel nekaj pomembnih podatkov. Hribernik je lastnik stanovanja v katerem živi Njavro. Ni pa oddajal stanovanja Njavru ampak svoji sorodnici Mateji Fajs, ki je bila takrat Njavrova punca. Njavro si je od nekdaj znal postlati življenje na racun drugih. Ko sem proti veceru dobil še potrditev teh informacij sem spremenil nacrte. Bombni napad na stanovanje ni vec prišel v poštev. Casa za izvedbo mašcevanja mi je zmanjkovalo. Konec septembra se je iz New Yorka vracalo moje dekle in do takrat sem moral koncati to zadevo. Dodatno so mi zožili maneverski prostor agenti Sove in kriminalisti, ko so mi konec avgusta vdrli v stanovanje na Polanškovi 5 v Crnucah in zasegli sef. Brez konkretne gotovine pa težko najameš “tipe” za podvige za katere se “sedi”, ce gre kaj narobe seveda. Nazadnje sem nacrt skoval z dvema bivšima pripadnikoma Morisa, ki Njavra nista prebavljala. Ceprav sem ga sprva hotel razstreliti in sem se v ta namen primerno oborožil potem ni bilo nic iz tega. Prevec stvari bi kazalo name, ce bi Njavra res  razstrelil ali mu v avto izstrelil armbrust. Nacrt je bil drugacen! Ugrabitev in maltretiranje do živcnega zloma in samomora. Njavra smo ugrabili 8.9. 1997 ob 21 uri izza garaž nasproti njegovega bivališca na Prulah! Z vreco na glavi in zvezanimi rokami smo ga peljali za Savo. Na Nemški cesti je odcep, ki vodi proti Savi in brunarici, ki smo jo najeli v ta namen. Zaprli smo ga v brunarico in pustili, da se malo trese za življenje. Potem sem se usedel nasproti njega. Jaz in on. Samo vloge so bile tokrat obrnjene!  Prosil je za življenje in jokal. Naslednji dve uri je povedal vse kar me je zanimalo. Odvezal sem ga in mu dal možnost, da me napade. Nic od tega. Njavro je bil takrat na smrt prestrašen otrok, ki si je želel domov. Proti jutru sem ga izpustil. Vedel sem, da ne bo povracilnih ukrepov. Njavro se ni vec oglasil ali pojavil. Dva meseca kasneje sem odšel na prvo prestajanje zaporne kazni. Šele po izpustu leta 98 smo se znova srecali in v Janševi pisarni zakopali bojno sekiro. Nadaljevali smo kot, da teh dogodkov ni bilo. 

Spomini na  dogodke so mešani. Nekaterih se spominjam s ponosom, drugih z bolecino. Dogodkov katerih se sramujem se raje ne spominjam. Ko sem leta 2005 zavrnil nadaljne sodelovanje z Janezom Janšo so se zaprla vsa vrata prihodnosti. Nekaj obiskov njegovih podložnikov sem bil deležen ampak brez rezultata. Bil sem prevec v drugem svetu, da bi resno jemal grožnje bivšega šefa. Kar sem lahko skril, sem skril. Kar nisem uspel skriti, so mi pobrali. V upanju, da me bo droga pobrala ali vsaj unicila, so me pustili pri miru. Zgodilo se ni nic od tega. Življenje je šlo svojo pot. Zgodbo sem pripeljal do leta 2004, ko sem drugic koncal v zaporu. V zapor me je pripeljala naivnost. Namesto v Afganistanu sem koncal v zaporu. Zakaj naivnost? Zakaj sem sploh moral za 15 jebenih mesecev v zapor? Kriv sem si sam! Zaradi banalne neumnosti in zamer med mano, Njavrom in Krkovicem nisem hotel za pomoc prositi odvetnika Hribernika. To me je stalo dobro leto življenja za rešetkami.

Njavro me je preprical, da je Hribernik besen na vse nas. Naj ga pustim pri miru in za to neumnost najamem odvetnika Jerasa. Storil sem to neumnost in poslušal Njavra. Pisalo se je leto 2001. Sodišce mi je nabilo petnajst mesecev aresta, odvetnik Jeras ni niti trznil. Niti pritožbe ni spisal. Njavro pa je užival! Petnjast mesecev zapora mi je takrat dokoncno unicilo življenje! Po prestani kazni se je zacel propad, predhodno tlakovan v zaporu. Morda bom nekoc pripravljen z bralci deliti to pot v propad ampak kot sem že enkrat zapisal! Ta cas mi je preblizu in spomini so preboleci, da bi zdaj nacenjal to temo. Obdobje “black outa” je trajalo do konca leta 2008. Takrat sem zakljucil z drogo in unicujocim nacinom življenja. Spremenil sem vse in zacel iz nic. Nadaljevanje pa vam je znano. Življenje brez droge in z vsemi posledicami preteklega casa. Država mi je izstavila racune, katere placujem še danes. 

Novinarji Mladine so nas prvi poimenovali “PARAVOMO”. Sami se nismo tako klicali nikoli. Niti v šalah! Uradno nismo obstajali! V resnici pa smo krojili usodo Slovenije po diktatu Janeza Janše. Prisluškovanja in diverzije, ki so lahko koristle le ozkim interesom Janeza Janše so bili naš “trade mark”. Policiji ni ostalo skrito kaj se dogaja in rodila se je Depala vas. Samo naša neizkušenost in zacetniška nerodnost sta Slovenijo obvarovala diktature Janeza Janše takrat. Kasneje so osebni interesi in prestiž preveckrat zamegljevali pravo podobo in udarno moc, ki bi jo Janša lahko sprožil. Ujet v lastne intrige in interese Janša nikoli ni posegel po skrajnih vzvodih, ceprav so mu bili na voljo. Ponarejanje dosjejev, izsiljevanje novinarjev in politicnih sopotnikov pac niso skrajni ukrepi našega takratnega vodje. Zasedba parlamenta konec marca 1994 bi razgalila obraz in naravo Janeza Janše. Trezni svetovalci so prevladali nad volkovi v tropu in orožje smo položili. Tisti vecer mislim. Sicer pa  "paravomo" orožja ni položil nikoli! Janez Janša se ni odpovedal njihovim uslugam nikoli.

Govor resnice je res enostaven. Samo posledice tega govora znajo biti neprijetne. Kakor za koga seveda. Blog, ki je pred vami je nastal z enim samim namenom. Obljubil sem si, da bom enkrat napisal to življensko zgodbo. Preden sem prišel do tega, da karkoli napišem, sem prehodil pot do pekla in nazaj. Tisto najbolj iskreno in doživeto, nepozabno, zaznamovano z bolecino in prezirom. Brez dlake na jeziku sem opisal dogajanja in moje obcutke. Kdor je v blogu iskal zgodovinsko resnico med vrsticami, jo ne bo našel. Toliko je interpretacij, kot je udeležencev oz. ocividcev. Kakorkoli že vaša domišljija interpretira dogodke, ki jih opisujem je vaša odlocitev. Marsikaj se je kasneje v javnosti in na medmrežju izkrivljalo. Nekaterih stvari nisem pojasnjeval, ker se mi niso zdeli pomembni. Mikstone special je življenje, ki ga je živel avtor bloga. Do roba prepada. Tu je pricujoce zgodbe konec. Ceprav nadaljevanje poznate. Z vsemi intrigami in posledicami, ki sta jih prinesla Mikstone bloga.

 

CarBomb-GTACW

 

Zgodba se je za bralce bloga zacela s pobegom na skopski železniški postaji junija 1991. Nadaljevanje poznate! Kdo pa je mulc, ki je pobegnil v Skopju? Kako sem tja prišel? Zakaj? Ko je blog nenadoma postal znan širši publiki, so se postavljala tudi ta vprašanja. Predvsem zato, ker sem opisoval dogodke, ki se niso casovno ujemali v letih 90 in 91. Takrat nisem želel pojasnjevati pravega ozadja in dogajanja pred junijem 1991. Zato precej nejasnosti na eni strani in muzanja na drugi. Muzanja tistih, ki poznajo celotno zgodbo. Služenje v JLA! Kot vsi rojeni leta 1970 sem bil napoten na služenje vojaškega roka septembra 1989. Bitola! Po šest mesecnem drilu in usposabljanju v izvidniški ceti sem pristal v oddelku diverzantov podporocnika Veliše Ribaca. Preobrat pa se je zgodil, ko so iskali dva gradbena tehnika za neko delo. Sicer nisem gradbeni tehnik, ker sem obiskoval smer Geodezijo, ampak naziv Srednja Gradbena šola Ivana Kavcica … je zadostoval. Dobil sem neko projektantsko delo v domu JLA. Prava korist od tega “položaja” v JLA je bila dovolilnica za delo v mestu, ki jo je podpisal general Kranjc. Nekje sem navajal, da je bil general Kranjc moj angel varuh v Bitoli. Tu sem mogoce pretiraval, ker sem omenjenega generala videl vsega dvakrat po nekaj minut. Moral bi zapisati, da je bila dovolilnica s katero sem povsod mahal, moj angel varuh. Od zore do mraka sem visel v centru mesta ali pa sem spal v domu JLA. Takrat sem spoznal Ofelijo, ki je bila kasneje krivec, da sem se vrnil v Bitolo. Vojaški rok sem koncal avgusta 1990 in se srecno vrnil domov. Tu pa se je zapletlo. Srednješolske ljubezni je bilo konec. Iz Makedonije se je vrnil tujec. Tako je Mojca opisovala konec razmerja. Ostala pa sva dobra frenda. Kar je sledilo in pripeljalo do tega, da sem se vrnil v Bitolo k Ofeliji in pristal v JLA pa ni tako neznani del mojega življenja. Ker sem poslušal ocitke, da sem zamolcal ta del življenja, ki je usodno povezan z mojimi nadaljnimi odlocitvami, bom to popravil.

 

images 2

 

Na Agrft nisem uspel priti. Iz obupa, užaljenosti ali cesa tretjega sem se vpisal na Igralsko šolo Barice Blenkuš. Prvic. Kasneje sem zaradi potreb službe njeno šolo obiskoval tudi nekaj let kasneje. Od necesa pa sem moral živeti. Doma me niso financirali in potreboval sem denar. Omislil sem si triurno delo na dan. Po centru in na Poljanah sem razvažal hrano varovancem doma upokojencev. Službo sem dobil pri Cercku v Trzinu, Helpy d.o.o.! Še danes obstaja ta firma. Tri mesece sem se trudil, potem mi je bilo dovolj. Vzel sem oglasnik in iskal drugo delo. Našel sem zanimiv oglas! Približno takole se je glasil : Mlada perspektivna glasbena skupina išce managerja. To bo zame, sem si rekel. Teden dni kasneje sem postal manager glasbene skupine Dursy Bursy iz Zaloga. Mulci so šponali rock, stari pa vsi okoli petnajst let. Jaz sem bil takrat star dvajset let. Pevec skupine je bil Goran Brešcanski, danes slaven “kmetovalec” in še slavnejši pevec skupine Saussagge. Boštjan Kos kitarist, Andrej Šumberger bobnar, cetrtega se pa ne spomnim vec. Iz tega obdobja je zgodba, ko sem fantom organiziral špil nekje v Murski Soboti, nazaj grede smo se pa ponoci ustavili v Negovi pri Krambergerju. Bobnar je imel željo, da mu dobrotnik kupi nove bobne. Seveda pokojnemu Ivanu ni bilo do zajebancije in nas je nagnal. Mularija iz benda je delala probleme v šoli in problem je bil, da so jih starši vse spustili na špil. Sploh z bobnarjem so bili vecni problemi. So pa mulci razturali, tako in drugace. Sploh Goran, ki je bil magnet za vse deklice na koncertih. Spomnim se, da so igrali v diskoteki Platožer nekje pri Sostrem. Špil je bil za sendvice in zastonj pijaco. Gorana so deklice v garderobi okupirale, lastnik mi je sikal, kdaj bodo zaceli…., mulca pa od nikoder. Pol ure zavlacevanja in izgovorov. Potem pa skuštrani dolgolasi Goran koncno uleti na oder. Zadrega in smeh! Mulo je imel krvave kavbojke. Ena od oboževalk  je ocitno imela “rdeco”. Sodelovanje z Dursy Bursy (blagor gluhim) je bil bolj žur kot biznis. Ko so razdejali BOSS  klub na Zadobrovški, smo se razšli v prijateljskem duhu. Pisal se je februar 1991. Ofelija me je prepricala, da pridem v Bitolo. Ker v Ljubljani nisem imel kaj poceti sem spakiral torbo in kupil karto za Bitolo. Življenje sem jemal z lahkoto. Vse življenje je pred teboj, sem si govoril. Zakaj bi cemel v Ljubljani. In res sem odpotoval v Bitolo brez jasnih nacrtov. Stara ljubezen iz vojaških dni je spet vzplamtela in po tednu dni sem se iz Hotela Epinal preselil k njej. Ofelija se piše Maroh. Njen ded je slovenec in vojaška kariera ga je pripeljala v Makedonijo, kjer si je ustvaril družino. Od ljubezni se ne da živeti. Ker je imela družina Maroh odlicne veze v Bitolskem korpusu, mi je stari Maroh uredil službo. Hotel sem poiskati generala Kranjca, pa se je v tem casu že upokojil. Vseeno so mi uredili službo v štabu v “gradevinskom sektoru”. V zacetku Marca 1991 sem se vrnil v Ljubljano, da uredim papirje in preselim osebne stvari. Doma se nismo kaj dosti pogovarjali. Fotr je hotel, da odnesem in odpeljem vse, ne samo cunje. Našel sem garažo na Tbilisijski, ki se je oddajala. Tako sem spoznal kretena, ki sam sebe razglaša za slovenskega kralja. Preselil sem stvari in vespo v garažo, ki sem jo placal leto dni vnaprej. Ko sem odpeljal zadnje stvari, mi je stari porinil kuverto v roke. Tole je zate prišlo! Odprem kuverto in buljim v vsebino! Poziv za orožne vaje! Kakšno sranje je zdaj to? Kakšne orožne vaje, saj sem vstopil v JLA? Datum zbora je bil dolocen, ko bi jaz moral že dva dni delati v Bitoli. Ni mi dišalo, da karkoli urejam okoli tega. Poklical sem oceta dobre prijateljice, ki je bil pomembna funkcija v JLA. Stojadin Mladenovic, njen oce je bil v tem casu že desna roka Žagarja v Smeltu. Bil pa je polkovnik JLA in KOS-a z dobrimi zvezami. Povedal sem mu za poziv in dejstvo, da sem že pred kratkim aktivno vstopil v JLA. Njegov odgovor naslednji dan me je prestrašil!

Slušaj zlato je zacel! To ti nije JNA. To je Teritorialna odbrana, neka sranja se spremaju, idi vidi i to sam sredi. Jaz ti tu ne morem nic pomagat. Zaskrbljen sem poklical v Bitolo in Ofeliji naložil, da sem zbolel. Da se bom vrnil nekaj dni kasneje in naj sporoci v štab, da sem zbolel. Ostal sem v Ljubljani in pocakal tri dni, do zbora za orožne vaje. Zbrali smo se na Povšetovi zraven zapora in avtobus nas je odpeljal neznano kam. Po dolgi uri vožnje smo prišli do Ribnice. Opazoval sem voznika avtobusa. Tip je nosil rdeco lasuljo. Nic mi ni bilo jasno. Dvajset minut kasneje smo se ustavili. Cestna zapora! Takrat nisem vedel, da vstopamo na zaprto obmocje Gotenice in Kocevske reke. Nikoli nisem slišal za te kraje. Koncno smo se ustavili. Pred Gotenico je na levi strani takoj v gozdicku skladišce. Na hitro so nam razdelili uniforme in orožje. Pa takoj nazaj na avtobus. Vse skupaj je bilo ocitno živcno in stresno. Kot, da nas kdo preganja. Avtobus nas je vozil po rovtah vse više. Cilj je bil Koce. Kraj, ki sem ga kasneje dodobra spoznal, ko smo tam maltretirali in stražili oficirje JLA. Ostal sem 14 dni. Spoznal sem zametke slovenske vojske. Ideja o odcepitvi se mi je usedla v srce. Borisu Mikušu in Jožetu Prvinšku, ki sta bila visoka poveljnika, sem predstavil svojo situacijo. Pred mesecem sem podpisal pogodbo z armado, ki bo ocitno kmalu okupator v Sloveniji. Postal sem poveljnik oddelka 30. razvojne skupine TO. Poleg mene še Jože Vavtar in Uroš Pirnat. Ker sem imel odlicno vojaško podlago in vse ostalo, so mi ponujali, da kar ostanem tam. Zdaj so se stvari res zakomplicirale. Za konec usposabljanja smo dobili uniforme in orožje za domov. Ker nisem imel pravega doma, sem orožje SAR 80 in uniformo skril v garaži na Tbilisijski in se vrnil v Bitolo. Da razdrem svežo zaroko z JLA in Ofeliji predstavim nova dejstva. Slab obcutek sem imel, da orožje pušcam v garaži, ampak druge ni bilo. To je izkoristil lastnik garaže, samooklicani kralj naše deželice. V casu, ko me ni bilo je vzel orožje in po Barju streljal srne. Z orožjem se je slikal in sliko kot grožnjo poslal nekemu dekletu. Zaradi te fotografije so viški policisti pri njem opravili hišno preiskavo Aprila 1991 in SAR 80 zasegli. To sem izvedel sredi vojne za Slovenijo, ker sem bil prej v grdih težavah in nedosegljiv za vse. V Bitoli sem se zaštrikal. Zahteval sem prekinitev pogodbe in slovo. Pri tem bi lahko ostalo brez dodatnih pojasnjevanj. Vendar sem se zapletel v burno polemiko s komandantom, polkovnikom Milanom Trajkovicem. O posledicah svojega dolgega jezika nisem razmišljal. Odpoved sem utemeljeval z dejstvom, da bo države pravkar konec in da hocem v slovensko armado. Slovenci nikad nece imat armije, mi je zabrusil polkovnik Trajkovic. Ko sem ga popravil, da jo že ima, da sem jaz pristopil k njim in da so me oborožili je bilo petelinjenja konec. Koncal sem v vojaškem priporu. Mesec in pol kasneje sem pobegnil na poti na vojaško sodišce v Skopju in na dan osamosvojitve sem bil pripadnik slovenske teritorialne obrambe.

 

lonely-soldier

Pustite komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.

nazaj na vrh

Sledite nam

E novice