Menu
It's time

It's time

Prišel je čas, ko bodo...

Smrt države (1991-2018)

Smrt države (19…

Dan državnosti. Katere že? Partizanske,...

Pigs hunting for jobs

Pigs hunting fo…

Kakšna žalost je tole povolilno...

Foreplay

Foreplay

Najbrž bi bilo pametneje, če...

The shame of the losers

The shame of th…

Maratonci tečejo….! Kateri krog že?...

Playoff! Second round #volitve2018

Playoff! Second…

Janez je po baje tehtnem...

Lukec in njegov socialistični kurac

Lukec in njegov…

A ima kdo občutek, da...

Left truth, pig's lie

Left truth, pig…

Klap band. It's Monday, karkoli...

Faces of Ljubljana, the criminals

Faces of Ljublj…

Ljubljana je mesto spominov in...

When the leader falls, the sheep are gone

When the leader…

Vinko še ni pristal v...

Prev Next

Megle in biča prosim


    Megle in biča prosim

Košarkaška evforija ne pojenja. Kot bi Slovenijo zadel rušilni potres. Sem in tja se najdejo primerki, ki v tej zgodbi superlativov iščejo madeže. Ivanov vernik iz Reporterja je npr. prvenstvo in naslov označil za neskončen dvoboj med Dragićem in Dončićem. Sicer pa ni skrivnost, da so verniki v nedeljo 17.09 tekmovali v tem, kdo bo spisal ali čivknil bolj osladno čestitko velikemu vodji Janši. Ta dan je stari mož dopolnil 59 let. Jadna Urška, z dedkom v postelji. Ostalih 90 % Slovenk in Slovencev je bilo z očmi, srcem in dušo v Carigradu. Dobrih 6000 pa je bilo tam z dušo, srcem in telesom. Vsa čast.

Janševi mediji ne bi bili Janševi, če ne bi osvinjali vsako stvar, ki ni v službi stranke SDS ali Noriškega veličanstva osebno. Zaradi administrativne napake Kompasa je 12 turistov dobilo karte v sektorju 3 namesto 2. Nekaj besnih osebkov je krivca hitro našlo v pokvarjeni vladi, ki naj bi pobasala njihove vstopnice in Janševi so imeli »škandal«. Kar 200 kart naj bi SMC pobasala navijačem in jih razdelila med svojo elito? Laž. 200 pripadnikov SMC »elite« bi najbrž hudo izstopalo med Slovenskimi navijači. Če bi se to res zgodilo, jim (eliti SMC) najbrž nobeni turški varnostni organ ne bi mogel zagotoviti varnosti pred besom navijačev.

Sam osebno ne maram politike in politikov. Njihova prisotnost na velikih športnih dogodkih je zame res moteča. Sploh Pahor s svojimi pobalinski izpadi z zastavo, čiščenjem kopačk nogometašem, da ne naštevam naprej, mi gre pošteno na »kurac«! Prisotnost Cerarja v Carigradu mi je šla isto na k ….! Ampak! Ja, ampak. Na ogled finalne tekme sta ga povabila turški premier in košarkarska zveza Slovenije, ni se sam povabil, kot to praviloma počne Pahor. In kot je zapisal uporabnik Facebooka; Igralci poudarjajo, da igrajo za narod in državo, prisegajo na to zastavo, predsednik vlade pa je najvišji predstavnik tega naroda, države in zastave. Takoj za Borutom seveda. V čem je torej težava? Tako sovražimo politiko, da družno kričimo; »Politika, stran od naših zlatih fantov. Naši so, ne vaši«? Kot otroci v peskovniku. Evforija in čustveni naboji z nacionalno mešanico zmagoslavja včasih ljudi zanesejo predaleč. Ampak o tem zdaj ni primerno razpravljati. Kot ni priporočljivo v viharju scat.

megla

Te dni se veselo nažiga po » nacionalki«, ker je prenos tekem evropskega prvenstva v košarki prepustila Pro plusu. Prepustila ni pravilna oznaka. Pro plus je predstavnike »nacionalke« grdo nategnil, če se milo izrazim. V resnici pa se je zgodilo nekaj kriminalnega. Lani je top pravice dobilo podjetje iz Beograda. Od tega podjetja iz BG so potem televizije lahko najemale ali kupovale pravice za prenose. So lahko, razen »nacionalke«!? Šefi Pro plusa so lani za božič podkupili beograjske lastnike pravic, da pod nobenim pogojem ne spustijo blizu RTV Slovenijo. Niti k pogajanjem in oddaji ponudbe. Po mafijsko so jih odjebali. Tako se danes očitno dela. Nacionalke ne gledam, besen sem zaradi vsiljenega RTV prispevka in sem zadnji, ki bi zagovarjal karkoli, kar je iz Kolodvorske. Da niso prenašali sanjskega prvenstva, pa jim zaradi zgoraj zapisanega ne gre zameriti. Bo treba v korak s časom in mafijo, draga nacionalna televizija.

Včeraj sem končal z urejanjem zapiskov in tekstom za knjigo »Book of Secrets«. To je »delovni« naslov. Kakšen bo res naslov knjige, se še odločam. Pred časom sem dobil »vojaški dnevnik«, ki ga je pisal moj poveljnik med osamosvojitveno vojno. Dobil sem ga od sorodnika pokojnega. Po koncu vojne je storil samomor, jaz pa sem zaradi tega zasedel njegovo mesto. Včeraj sem šele prebral njegove zapisnike in misli. V oči bode že eden prvih zapisov –prvi dan vojne. Varoval je sestanek četverice. Janša, Krkovič, Kuzma in Prvinšek, je zapisal. Prva dva poznate, tretji je visoki častnik TO polkovnik Danijel Kuzma, ki je umrl v nepojasnjeni prometni nesreči konec leta 1991, četrti Jože Prvinšek pa je bil načelnik 30. RSK TO (Moris), takrat namestnik Krkoviča. Tudi Prvinšek je umrl v devetdesetih. Tema sestanka, prebegi vojaških starešin in varnostno tveganje, ki se ob tem pojavlja. Zapisanih je nekaj priimkov od katerih mi nekaj pomenita le Slana in Babič, ker vem kje sta bila in kdaj sta prebegnila (Nadgorica), ter Suljević, ker mi je znana njegova usoda. Zapisano je tudi ime T. Mrlak in prebeg? ne sme prebegniti? Žal sta od vseh živa samo še Janša in Krkovič, zato mi nihče ne more povedati, kaj so se tega dne pogovarjali in kaj je moj pokojni poveljnik mislil, ko je to zapisal. Lahko pa ugibam, kaj je najhujši možni scenarij? Ne sme prebegniti (zakaj ne vem), pa je vseeno prebegnil. In končal kot je končal. Je res obstajalo »skrito povelje«, da Krkovičevi ta helikopter sklatijo? Policija je kot vemo ukaz o streljanju na helikopter zavrnila! Resnice ne bomo poznali nikoli. Ker je nočemo. Kot nočemo še marsikaj. Pa naj je V imenu ali službi resnice. Resnica je slabo sprejeta v naši sredini. Navajeni smo  megle, kot je hlapec vajen biča. klapEND

meglae

 

Pustite komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.

nazaj na vrh

Sledite nam

E novice