Menu
Megle in biča prosim

Megle in biča p…

Košarkaška evforija ne pojenja. Kot...

Brez besed

Brez besed

Ostal sem brez besed. To...

Laž, Udba, kurci, to je Vinko Gorenak

Laž, Udba, kurc…

Vinko Gorenak je slab in...

Do konca in naprej...

Do konca in nap…

Politiki in klovni, ki te...

Za narodov blagor

Za narodov blag…

O predsedniških volitvah je bilo...

Lebdenje

Lebdenje

Ponedeljek dopoldan. Zunaj dežuje! Koliko...

Država "izjemnih" ljudi in dosežkov

Država "iz…

Predsedniška bitka razkriva vso bedo...

V imenu politike! O resnici kdaj drugič.

V imenu politik…

Kaj sploh še ostane? Nič!...

Košarka in jaz!

Košarka in jaz!

Košarka! Začelo se je Evropsko...

Igra 10 - past

Igra 10 - past

Položaj na Bledu je bil...

Prev Next

Košarka in jaz!


    Košarka in jaz!

Košarka! Začelo se je Evropsko prvenstvo in Slovenija že n-tič sodeluje na njem. Kolikokrat je Slovenija nastopila, ne vem. Vem pa, da ni bilo nikoli nič od reprezentance. Mediji so prav po hlapčevsko n-tič pospremili »junake« na n-tič pušiono. Okoli košarke ne bom našel somišljenikov, ker je moj pogled popolnoma drugačen, najbrž nepredstavljiv. Ko v neko stvar vpleteš čustva, pozabi stroko in objektivnost. Zato raje ne gledam »junakov«, ki to niso in se ne sekiram preveč. Košarka je moja šibka točka. Od malih nog sem ji podredil vse. Pri 13-ih letih sem bil daleč pred vrstniki v osnovnošolskem klubu, zato so me poslali na Ježico. Sledila so najbrž najlepša štiri leta, kar se športnega udejstvovanja tiče. Za Slovensko reprezentanco sem igral, ko nihče ni sanjal, da bo Slovenija kdaj imela državo in reprezentanco. L. 1984 in 1985 sem na turnirju republik in pokrajin igral za Slovensko kadetsko vrsto. Po štirih letih na Ježici je bil logični korak Olimpija. Tam se je moja kariera končala. Prišel sem v mladinski pogon Olimpije pod vodstvom Zmaga Sagadina. Prišel sem v okolje sinov slavnih očetov. Jaka Daneu ni znal teči, da košarke ne omenjam. Popoln invalid z ortopedskimi čevlji in pepelniki na nosu. Ampak ob igrišču je vsak večer stal njegov oče Ivo. In Sagadin niti pomisliti ni smel, da bi kripla Jako nagnal domov. Kje pa. Stari je vztrajal, da sina forsira in Zmago je moral ubogati. V nekaj letih so s skupnimi močmi iz napol slepega invalida naredili spodobnega košarkarja za nižjo občinsko ligo. Pa ni šlo samo za Daneua. Ista zgodba je bil Luka Bassin. Le, da on ni bil invalid in bi tudi brez podpore fotra lahko igral za Olimpijo. Poleg omenjene dvojice je bilo v ekipi šest ali sedem uvoženih »perspektivnih« bander iz juga. Večinoma črnogorski pastirji ovac. Agenti Olimpije so takrat po balkanskih hribih iskali ekstremno visoke mulce. Potem so jih privlekli v Ljubljano, nastanili v dijaški dom in jih začeli učiti košarkaške korake. Vsaj deset invalidov je zaradi različnih interesov imelo prednost pred mano, čeprav sem bil za njih kot iz drugega planeta. Ko prvič nisem bil uvrščen med dvanajsterico za tekmo, sem kariero užaljeno končal. Kariera pri Olimpiji je trajala slabe štiri mesece.

luzerja

V osemdesetih je bila jugoslovanska prva liga najmočnejša na svetu, če izpustim NBA. Košarka, ki jo je takrat igrala zlata generacija z D. Petrovićem na čelu, je bila simfonija. Ko se je leta 1993 smrtno ponesrečil D. Petrović, sem jo prenehal gledati in spremljati. Občasno sem pogledal kakšno reprezentančno tekmo in žal mi je časa, ki sem ga zabil za televizorjem. V pričakovanju »junakov«. Danes je košarka tako nazadovala, da so lahko razni Dragići in Dončići super zvezdniki? Konec osemdesetih let, nihče od aktualnih »junakov«, ne bi bil niti blizu jugoslovanske reprezentance. Danes je košarka negledljiva in krampasta.

Iz časov košarke sem gojil hudo zamero, pa mi je usoda priskočila na pomoč, da sem to lažje prebolel. Bil sem »otrok« Ježice, moja generacija so bili moji prijatelji. Najbrž edini. V sanjah nisem pomislil, da bom zamenjal sredino, če ne bi bil v to prisiljen.

Vsako poletje smo s klubom šli na poletne priprave v Kranjski kamp pri Premanturi. Zadnje leto je bila na pripravah v istem kampu tudi ekipa Jesenic. Vsak dan smo igrali proti njim, zvečer pa smo se pretepali pred diskom v Premanturi. Kaj pa drugega počnejo z adrenalinom naspidirani šestnajstletniki? Tako smo si en večer spet skočili v lase. Jeseničani so bili domala vsi bosanci in jaz sem se drl; »kaj boste bosančki«! Star sem bil šestnajst let in nobenih nacionalističnih vzgibov nisem imel. Jeseničani so me zatožili svojemu trenerju Boštjanu Luštku, da sem jih žalil z »bosanci«. Cela drama, na koncu sem se jim moral v jedilnici pred vsemi opravičiti. Ker sem rekel Bosancu, da je Bosanc? Nisem hotel slišati za opravičilo. Na koncu sem se opravičil, da niso starcev klicali, da pridejo pome. Priprave so minile in vrnili smo se domov. Sredi Septembra pa šok. Zamenjali so nam trenerja. Po Petru Brumnu, Alešu Pečetu, Vikiju Jurečiču in Tonetu Corelu, sem spoznal naslednjega trenerja. Prišel je Boštjan Luštek iz Jesenic. Tip je bil prava pederčina. Čeprav sem bil prvi igralec, sem sedel na klopi. Ko sem ga prvič poslal u kurac, me je vrgel iz kluba. Podrl se mi je svet. Kot, da bi mi kdo vzel družino. Ker sem hotel igrati naprej, sem izpisnico nesel v Tivoli k Olimpiji. Kako je bilo tam, pa sem že povedal.

dražen

Leta 1990 je bila na Ježici prireditev 24 ur košarke. Po več kot dveh desetletjih, bodo Ježičani letos obudili prireditev. Takrat leta 1990 so me bivši soigralci povabili, da nastopim za ekipo bivših igralcev Ježice. Veselil sem se tekme in srečanja s starimi prijatelji, tam pa šok. Luštek je napredoval v prvega trenerja članske ekipe. Ko me je zagledal na seznamu, je začel izsiljevati prireditelje. Če jaz stopim na igrišče, bo on umaknil člansko in mladinsko ekipo Ježice in prireditve ne bo. Osramočen sem moral oditi jaz. Podgano Boštjana Luštka pa nisem pozabil nikoli.

Leta so tekla, postal sem vojaški specialec in agent obveščevalne službe. Mitja pridni košarkar je bil pozabljen. Postal sem drug človek, za mnoge nevaren. Zgodila se je Depala vas in druga sranja. Bil sem prvič obsojen (Depala vas) in konec leta 1997 sem odšel na prestajanje enoletne kazni na Povšetovo. Po približno osmih mesecih, sem na stopnišču zapora zagledal »čudež«. Paznik je spremljal Boštjana Luštka, da zadolži posteljnino in natikače. Isto popoldne sem od paznikov izvedel, zakaj je prišel Luštek v zapor. Prasica se je neprimerno obnašal do mladoletnika. Če vam prevedem, v slačilnici je šlatal mulce. Zvečer sem Luštka počakal pred jedilnico. Ko me je zagledal, se je dobesedno usral. Nisem bil več otrok, ki mu je svinja uničila sanje, ampak nekdo, pred katerim se je tresla večina zapornikov. Postavil sem se pred njega in mu potiho povedal, da sva prišla do final four-a. Potem sem ga z glavo nokavtiral. Ker nihče od paznikov ni videl, kdo ga je »uspaval«, ni bilo nič narobe. Pedofilski ovci pa so sotrpini v sobi razložili, naj se raje ubije, kot da me prijavi. Tista dva meseca kolikor sem še ostal na Povšetovi, so bili najtemnejši dnevi pedofila Boštjana Luštka. Fasal jih je vsak dan. Raje dvakrat. Ni bilo nujno, da sem ga jaz mlatil. Kandidatov, ki so ga meni v veselje zbrcali, je bilo na pretek.

lopta-kosarka

Boštjan Luštek je kmalu za tem umrl za rakom (če ni bil AIDS). Naj mu je težka zemlja, svinji pokvarjeni. Sem pa od bivših soigralcev slišal, da se je zelo zbližal z Borutom Petelinom. Borut Petelin je moja generacija. Lesen, ampak po prihodu Luštka je lahko žogo mučil 40 minut. Čudno. Zdaj mi je jasno. Kurca sta vlekla eden drugemu. Petelin je zadnjič zakikirikal na njegovi smrtni postelji. Na bruhanje mi gre, ko se spomnim, ampak to moram dati iz sebe. Moram!

Naslednji petek bo po 23 ih letih znova prireditev 24 ur košarke na Ježici. Najbrž bom šel pogledat, kdo je še živ. Mogoče bom komu pljunil v obraz. Zasluženo. klapEND

basketball-court-landscape

Pustite komentar

Prepričajte se, da vnesete vse obvezne podatke, označene z zvezdico (*). HTML koda ni dovoljena.

nazaj na vrh

Sledite nam

E novice